Ko otroci prevzamejo nadzor

Nisem fotograf, ki bi nadziral kaj je na fotografiji. Jaz samo vzamem kar mi je ponujeno. Med mojimi fotografijami ni veliko fotografi na katerih bi se znašli modeli. Mogoče je to povezano tudi s tem, da je zelo težko dobiti modele. Vseeno pa imam izkušnje s fotografiranjem ljudi še posebej malih in polnih vragolij. Kar je njihova prednost pred odraslimi ljudmi je to, da se ne nastavljajo in se ne obremenjujejo s tem ali bodo na fotografiji lepi. So to kar so. Od otrok pa največkrat slikam kar svoje nečakinje, ki so že od rojstva navajene, da jih motim s fotoaparati med hranjenje, igranjem in vsem ostalim kar otroci počnejo. 

Res ga ni lepo kazati vendar ko ti ga pokaže otrok in to v zabavo potem lahko nastane zelo zabavna fotografija

 

Najmlajša nečakinja Nastja je prava mojstrica v iskanju pozornosti. Tako smo ji nekega dne na glavo dali kapo od atija (njenega dedija) ona pa jo je dvignila z obema rokama in jo vrgla na tla. Tukaj se je še enkrat izkazalo, da je treba imeti fotoaparat vedno v pripravljenosti.

.

Preden človek postane mobilno bitje kateremu za premik od točke A do točke B ni potreben prenos je v fazi poizkušanja in iskanja tega kako začeti uporabljati ta dar narave v namen za katerega so noge namenjene. Tako pa zgleda, ko otrok odkrije, da ima noge in jih začne tipati

Vsak človek stremi v svojemu življenju k nekemu cilju a, ko si otrok je tvoj glavni cilj premagovati ovire, ki so ti na poti. Vedno pa strmimo k temu, da bi prišli najvišje in ravno v to smer gleda Nastja na tej fotografiji.

Smeh je pol zdravja pravijo. Če bi se pa znali smejati tako zelo in srca kot Nastja na tej fotografiji pa se me zdi, da bi se temu reku pisalo slabo saj bi polovici morali dodati še nekaj malega.>>>

Včasih je treba otroke prepričati, da zdravnik ni nobeden baw-baw in je iti k zdravniku nekaj čisto normalnega. Tako pa zgleda Karin ko je raziskovala igralni set za zdravnika.

<<<<<<

Na tej tej fotografiji je Karin. Je najstarejša izmed nečakinj. V koliko je dobre volje zna biti že pravi model.

Včasih potrebujemo fizično toploto, da nam postane toplo. Vse večkrat pa nas zebe tudi poleti, ko je toplo. Takrat nas zebe v srcu in otroci so odkrili prav posebno zdravilo za to. Jaz mu rečem tanki nasmešek. Ta nasmešek zna otrok pokazati samo kakšne pol leta in potem se izgubi in ga zamenja normalen smeh.

Otroke je zelo zabavno fotografirati in če so naspani jim v roke daš palčko za igranje bobnov in se z njo lahko zamotijo celo večnost.

Včasih je treba opremo postaviti tudi na vrtiljak. Potem pa nastane fotografija, ki je drugačna in posebna.

Prav tako kot za odrasle osebe tudi otroke moti, ko jih sonce sije v oči zato tudi oni tako kot mi uporabljajo sončna očala. V tej kombinaciji lahko izpadejo prav posebni še posebej če jih le ta očala motijo.

Tudi med skrivalnicami je včasih potrebno imeti fotoaparat pri sebi saj, ko odkriješ otroka zna to pokazati na svojevrsten način.

Kot sem napisal že med uvodnimi besedami nečakinjam ne dam miru niti med hranjenjem. Zakaj to? Odgovor je enostaven otroci s hrano so najboljši. Med hranjenjem se rahlo zapacajo s hrano in to želijo popraviti na razne načine ob tem pa prikazujejo neverjetne obrazne figure.

Obstaja pa tudi način, da s hrano oziroma pijačo na njihov obraz pripneš neverjeten nasmešek. To pa storiš tako, da jim daš za pit šampanjec pa ne mislit, da tistega pravega s alkoholom ampak otroškega pa tudi kozarci niso bili bog ve kaj saj so to čisto navadni plastični kozarci a na fotografiji iz gledajo kot bi bili izdelani v zelo kvalitetni steklarni.

Ne nismo doma s kmetije in to je bil zgolj izkoriščen trenutek, ki nama je s Karin omogočil prijazni kmet (s spoštovanjem). Tako je Karin poprijela za grablje in grabila posušeno travo. Ker to ni tako lahko kot zgleda se je morala pri tem precej potruditi in se je hitro utrudila. Zato ni bilo veliko časa za fotografiranje tega motiva. Zadovoljen sem bil z dvema fotografijama potem pa je Karin zmanjkalo energije za grabljenje in tako sva nehala fotografirati.

Ker so nečakinje zelo vpete v moj vsakdan se nemalokrat zgodi da gredo zraven tudi ko gremo na enodnevne izlete. Tam s svojo preprostostjo zelo popestrijo že tako nepozabno naravo. 

Kot vsi otroci se posebej punčke imajo zelo rade prikupno muco ki prihaja in Kitajske. Tej muci je ime Hello Kitty tako se tudi pri nas ne moremo odmakniti od tega trenda.

 

Jaz sem večja. Napad Lare na mene ko sem imel fotoaparat v roki in je zato izpadla tako zelo velika.

 

Nastja s velikima modrimi očmi ki gledajo rahlo v stran ravno toliko kot bi rekel modelu da more gledati da bo izpadla zapeljivo.

 Tu so prvi poskusi huje sedaj še po štirih kmalu po dveh

Otroci svoje veselje izražajo na zanimive načine in eden izmed njih je vzklik in tukaj je samo nekaj posnetkov teh vzklikov.

 

To sta pa dve lepi fotografiji iz ZOO Ljubljana.

 

Res je ta objava ni zložena po času tako kot se je vse skupaj odvijalo zato ste verjetno zbegani koliko so stare moje nečakinje in kaj vse že znajo. Pa naj vam postrežem s nekaj podatkov o njih. Najstarejša je Karin stara je 6 let in s veseljem obiskuje vrtec. V vrtec hodi tudi srednja Lara ki je stara 4 leta. Najmlajša je Nastaja stara je 2 leti in od nje imam izkušnje s fotografiranjem verjetno najmanjšega in najlažjega otroka, saj sem jo že slikal, ko še ni bila dosti večja od moje dlani.