Za ona dobra stara vremena

Vse kar sem prebral o maratonu drži

Foto: siol.net

Ko se odločiš, da boš pretekel maraton začneš raziskovati kako to poteka. Res je večina zapisanega drži. To lahko potrdim sedaj ko sem sam pretekel 42,195 km na Ljubljanskem maratonu.
Dejstva, ki držijo:

• Vzdušje na štartu in na progi je nepozabno.

  Si predstavljate, da ste na vrhunskem glasbenem dogodku. Na katerem igra več kot 10.000 glasbenikov. Takšen je občutek prvih 10km teka v množici. Vsi nekako ujamejo neko resonančno frekvenco in se gibajo. Edina razniko med koncerton in tekom na maratonu je ta, da bi te po koncertu bolela ušesa po maratonu te pa bolijo noge.

• Maraton se začne teči v 30 km. 

Iz tega izhaja moja izjava, da polmaraton ne obstaja. Že res da strokovnjaki trdijo, da je tek na 21km bolj primeren za amaterje. Vendar če želiš svoje telo pognati v limite pojdi na pravi maraton tam boš doživel pravo preizkušnjo.

foto: siol.net

• Najpomembnejša je psihična priprava. 

Si predstavljate, da še imaste ravno toliko energije da premikate noge, enostavno ne razmišljate več kam greste le naprej še znate in organizatoji ti pred cilj postavijo ovinek, ki te pelje kilometer okoli po ozkih mestnih ulicah. Tam je ključno, da si psihično zelo dobro pripravljen. Kaj je pa še huje od nagajivih organizatorjev so pa sotekmovalci. Obstajata dve vrsti tekačov, ki jih moreš psihično premagati. Tisti tahitri, ki jih enostavno moreš spustiti naprej in pa tisti, ki se pregrejejo in se tik pred tabo prepognejo in ustavijo ti pa moraš iti naprej.

• Prehranjevanje med tekom je ključnega pomena

Pri tej točki zelo pomaga če greš na dobro organiziran maraton kar Ljubljanski na mojo srečo je. Meg tekom moraš redno pit. Po mojih izkušnjah pa voda ni najbolša saj se mi je zataknila enostavno ni želela steči po grlu navzdol. Zato sem se na vodnih postajah raje izboril za izotonične napitke, ki imajo vsaj nekaj okusa. Poleg tega so ob progi delili tudi gele, čokolado, sladkor, žitne ploščice in ogromno sadja. Izbor je bil tako velik, da si se mogel prisiliti teči naprej in ne ustaviti in se pošteno najesti. Še posebaj na 40km, ko si bil že čisto na koncu s močni. Sam sem si na tej okrepčilni postaji privoščil kozarec vode in pa pol mandarine. Ne znate si predstavljat kako dobra mandarina kako dobra je bila.

foto: Špela Vrhovec

• Po pretečenem maratonu nisi nikoli več isti

Res nisi nikoli več isti. Ko doživiš to, da te 42 km spodbuja množica ljudi(na prog je bil zgol en krajši odsek brez navijačev) in ko premagaš samega sebe, da si zmožen doseči nekaj kar ni zmožen vsak. V tistem tremutku se zavedaš, da si postav drugačen nekdo, ki je nekaj dosegel nekdo, ki lahko v živlenju s trmo doseže tisto nekaj več.

Kaj pa sedaj?
Večina ljudi me sprašuje če bom šel še na kakšen maraton. Odgovor je že dva dni po Ljubljanskem povsem jasen. Če ne bom šel na kakšnega prej(v mislih imam isterski maraton, ki je na sporedi 14.4.) se zagotovo ponovno odeležim Ljubljanskega in napadem svoj čas 3:53:18 tako, da bom premagal tudi samega sebe.
 

Aranžer, priča in fotograf

Poroka za veliko ljudi najlepši dan v življenju za nekatere pa le dan v življenju. No moja sestra si je želela, da bi bil to najlepši dan v njenem življenju in seveda smo se vsi okoli nje potrudili, da bi to bil. Na naše veliko veselje nam je to tudi uspelo.

Na poroki sem se pojavil v kar nekaj vlogah. Že zjutraj na poročni dan sem punci pomagal okrasiti najina avtomobila v katerih sta se kasneje vozila ženin in nevesta. Potem sem se prelevil v fotografa ličenja neveste in še marsikaj druga.

Na poroki sami nisem bil fotograf ampak ženinova priča. Tako, da iz procesije nisem naredil nobene fotografije.

Sem si pa po procesiji vzel nekaj časa za fotografiranje. Namreč odpravili smo se na dvorec Gutnpihler kjer sva s punco izvedla fotografiranje. 

Zadnja obveza na poroki pa je bila tisk fotografij za zahvale. Zato sva med poroko skočila s punco domov in jih natisnila.

Sedaj mi pa preostane samo še, da mladoporočencema zaželim obilico sreče v zakonu in naj živita lepo družinsko življenje s hčerami.

Spet gužva

 Ko sem začel pisati blog o obisku Velike  planine mi nikakor ni steklo. Mogoče je kriva vročina, ki je te dni prisotna pri nas ali pa je krivo to da na planini ni nič kaj posebnega razen krav in ogromno turistov. Pa jo kljub temu vedno znova rad obiščem.

 Ja ponovno se bom pritoževal nad količino turistov pa tokrat bodo dobili ti turisti posebno ime verniki. Saj je na dan najinega obiska na planini potekala maša, ki je bila zelo obiskana. Na srečo pa so verniki takoj po maši v večini zapustili planino.

 Za popestritev obiska pa je popestril naključni planinec, ki je s harmoniko med hojo igral in pel. Poleg njega pa se, da na planini srečati tudi planšarja v tradicionalni opravi.

Na Domžalskem domu sva si privoščila kosilo. Jaz sem si naročil ričet in žgance. Vendar pot do hrane ni bila lahka saj je bila punca, ki je stregla tako zelo zmedena, da preden sva dobila vodo, ki sva jo naročila prvo, že pojedla hrano.

Vikend na Slovenski obali

Pa sem si vzel še en podaljšan vikend in ga preživel ob morju. Natančneje v Strunjanu, ki je po mojem mnenju najboljše Slovensko poletno letovišče. Saj se, da iz njega po Parazzani zelo hitro priti v Portorož ali Piran. Hkrati pa je veliko bolj umirjen. Poleg mira pa se v Strunjanu enostavno ne moreš izogniti solinam po katerih prečkaš morje na poti v drugo polovico kraja.

Ker domnevam, da vsi poznamo osnovne lepote Slovenskih obmorskih krajev o njih ne bom pisal. Se bom raje posvetil dodani vrednosti teh krajev. 

Prvo popoldne smo obiskali obmorsko prestolnico Koper. Tam smo se odpravili na vrh zvonika po kar 204 stopnicah. Za lažje premagovanje stopnic pa so poskrbeli prikupni napisi na ograji. Na katerih je bilo napisano nekaj spodbudnih besed in koliko stopnic te še čaka do vrha. Razgled iz vrha je nekaj posebnega. Res prečudovitega. Še bolj magično pa je če počakaš na vrhu zvonjenje, ki pa zna biti tudi zelo glasno. Ampak obisk zvonika ni najbolj zanimiva stvar, ki jo lahko v Kopru počneš. Najbolj zanimivo si je ogledati privez kakšne izmed velikih tovornih ladji. Res so pravi mojstri manevriranja in od njih se da veliko naučiti predvsem o tem kako se bočno parkira.

Naslednje popoldne smo se punca, nečakinja in jaz odpravili v Piran. Ker je bilo to okoli poldneva in je sonce nabijalo smo se odpravili s avtomobilom. Parkirali smo v spodnji garažni hiši saj je bila zgornja polna. Potem pa smo se od tam počasi odpravili v smeri Tartinijevega trga. Cilj je bil akvarij, ki je le nekaj metrov od glavnega Piranskega trga. Ta je za razliko od onega iz Crikvenice (o njem si lahko preberete na tejpovezavi) dobro označen.

V samem akvariju pa spoznaš življenje v Jadranskem morju. Lahko opazuješ morske pse ali pa morske zvezde. Seveda je nabor morskih bitji veliko večji kot samo te dve vrsti. Zato vam obisk Piranskega akvarija toplo priporočam. Družinska vstopnica v akvarij pa stane zgolj 10€. 

Po ogledu akvarija smo se odpravilo na krajši sprehod po mestu. Nismo prišli kaj daleč saj smo se ustavili že pri naslednji zgradbi. Zakaj? Zato ker je v njej razstava eksotičnih kač. Seveda smo mogli iti na ogled te razstave. Vstopnina za nas je prišla 26€, kar se mi zdi razmeroma veliko za ogled dveh sobic. A vseeno je na koncu zadovoljstvo obojestransko. Na ogled je namreč 40 vrst eksotičnih kač. Od anakonde (pošteno velike) pa do kar nekaj vrst mamb. Poleg tega me je osrečilo to, da se je videlo da živali ne trpijo in so deležne potrebne oskrbe in imajo potreben prostor.

Sedaj pa je dosti morja zato bo naslednji blog verjetno iz kakšnega višje ležečega kraja.

Kaj vse te lahko preseneti, ko se odločiš obiskati Plitvička jezera?

 Veliko stvari je, ki te presenetijo. Že takoj na začetku te pričaka rumena zapornica za na parkirišče. Ja pravilno si uganil treba je plačati parkirnino. Res je, da je parkitnina na uro 7 kun oziroma evro. Pa saj nebi bilo veliko če nebi vstopnina za v park znašala 250 kun(cca. 35€) na osebo. 

Pa, da ne bom samo o cenah naj povem, da sva obisk jezer planirala v nekoliko slabšem vremenu. Tako naj bi bilo tudi ostalih obiskovalcev manj. Saj vsak, ki je kdaj bil v Piltvicah ve, da se je izogibati nasproti hodečim ljudem velikokrat zelo neprijetno. Pa sva se kljub res slabemu vremenu (na konci naju je celo zmočil dež)  morala neprestano umikati nasproti hodečim. Poleg tega je zelo težko posneti dobro fotografijo saj ti v kader neprestano hodijo ljudje. Pa vseeno mislim da mi je uspelo narediti kar nekaj dobrih fotografij.

 Obisk kot tak je potekal zelo normalno. Prvo malo hoje potem vožnja z ladico po jezeru. Nakar še veliko hoje po ozkih majavih mostičkih mimo prečudovitih slapov. V parku je tudi veliko prostora za odmor in klopi.

 Vendar te lahko tudi na umirjenem sprehodu po parku kaj oziroma kdo preseneti. Kako? S sekiro. Ne na srečo ni šlo za kakšnega turista ki bi mu žena sredi obiska povedala, da ga je na dopustovanju varala. Šlo je za čuvaja parka, ki je kar iz nenada iz torbe potegnil sekiro in s njo začel zabijati žreblje v stopnice. Britanskega turista je zgrašil za slabi meter in vsi smo bili šokirani. Vsi razen čuvaj ki je po nekaj za nas nepričakovanih udarcih pospravil sekiro in se odpravil naprej.

Po preživetemu šoku s sekiro sva prišla na vrh in počakala na znameniti cestni vlak, ki naju je popeljal na izhodiščno točko. Vožnja s vlakom je trajala približno 10 minut.

A tu še ni bilo konec dogodivččin v Plitvicah. Namreč avto sva še morala spraviti iz parkirišča. Ker je potrebno parkirnino plačati na uro je treba po obisku seveda to poravnati. A tu nastane problem. Namreč s punco sva imela kune točno preračunane in sva zadnje dala za vstop v park. Tako nama za plačilo parkirnine ni ostalo dosti kun. Je že res, da sprejemajo evre ampak samo bankovce vrnejo pa kune. Najmanjši bankovec v denarnici je pa bil 20€. Ker nisem želel celo leto imeti kun v denarnici sem se opravil in zamenjal evre v kune. V menjalnci so mi na srečo vrnili evre in ravno dosti kun, da sva lahko poranala pakirnino.

Tako nekako je izgledal obisk Plitvičkih jezer.

 

Pa sem ga le dočakal

Pa je končno napočil čas pravega dopusta. Tistega, ko se oddahneš od vseh naporov, ki te pestijo tekom leta. Že drugo leto zapovrstjo sva se s punco odpravila po Hrvaški s šotorom. Pot sva začela v Starem trgu pri Ložu. Se odpravila preko mejnega prehoda Babno polje in po stranskih cestah do Crikvenice. Tam sva imela načrtovan prvi postanek.

Obiskati sva namreč želela njihov akvarij. Pot do njega je bila po mestu kar naporna. Saj je v kraju samem le ta slabo oziroma sploh ni označen. Ko sva ga le našla po je vse kar je izdajalo da je akvarij v stavbi napis na njej.

Vstopnina v akvarij je znašala 40 kun za odraslo osebo. Bil je natrpan s turisti. No pa saj nas ni bilo toliko le zasnova prostorov je rahlo nepremišljena. Občutek v njih je nekako takšen kot v prenatrpanem študenskem domu. Vedno ko se obrneš se zaletiš v nekoga in vse prostore si moraš deliti. V oglasih najbolj opevajo morske pse. Jaz nisem bil ravno navdušen nad njimi. Občutek sem imel da sem padel na finto cirkusov. Obljubljajo 5 velikih slonov imajo pa enaga pa še tisto mladička. Ja morski psi so v tem akvariju mali in neatraktivni. Me je pa navdušila žival, ki si jo ne želim srečati v morju. To je meduza, ki jo v akvariju zelo lepo pokažejo na modri podlagi. 

Fotografija pretvorjena zato, da se meduza sploh vidi

Po ogledu akvarija sva pot nadaljevala proti jugu. Natančneje do kraja Lukovo šugarje. Kje je to? To je nekoliko južneje od Karlobaga. Tam sva vedela, da je kamp kjer je osebje prijazno in imajo ugodne cene(2 osebi, avto, šotor znese nekaj manj kot 25€ na noč). Poleg cen in prijaznosti pa je ta kamp tudi zelo čist. Edina pomankljivost tega kampa je to, da daleč okoli ni ničesar. Niti ena samcate konobe, da bi lahko šel na pijačo. Na srečo je to začetek dopusta in mi takšen mir prvi dan prav paše.

Ob prihodu sva se nastanila. Postavila sva nov šotor iz Decatlona, ki naj bi bil postavljen v 2 sekundah. No potrebuje jih okoli 5. Ker je bil povsem nov nisva vedala kako bo bilo spati v njem. Pa morem priznati, da se je prav dobro odnesel. So me pa pri Decatlonu razočarali pri odnosu do Slovenskega jezika. V šotoru je namreč ogromen list s opozorili kako kuhati v šotoru. Nekako sem navajen, da grem brati to vrsto besedil v angleškem jeziku. A so me presenetili in ponudili tudi Slovenjska opozotila. No vsaj SL in naslov sta v Slovenskem jeziku, ko pa bereš besedilo pa ugotoviš, da je vse kar je prevedeno le naslov ostalo pa domnevam, da je Slovaščina.

Prvi dan sva po postavitvi tabora povsem odlenarila odpravila sva se le malo namočiti v osvežujoče morje.

Naslednji dan sva se tudi hladila v morju. Zvečer pa sva se odpravila v Karlobag na sprehod in večerjo. Najbolj znana zgradba v kraju je napol porušena cerkev sv. Josipa iz leta 1767, ki so jo med 2 svetovno vojno bombadirali in tako je ostal le zvonik katerega so v preteklem letu obnovili.

Za večerjo sva si privoščila ocvrte lignje v eni izmed mnogih restavraci v kraju. Po večerji pa se je prilegel še liz hladnega sladoleda. 

Naslednje jutro sva pospravila tabor in se odpravila naprej proti Zadru. Kjer sva opravila pomembne nakupe in se podala v lov za nov kamp za dve noči.

Našla sva ga v bližini kraja Drage. Lastnik naju je pričakal že na vhodu. Nama ponudil prostor in ker sva si želela hitro rešeti problem iskanja prostora sva ga sprejela. Stal naju je 30€ na noč. V tem kampu bi pohvalil lepe in sodobne sanitarije in prostorne tuše.

Prvi dan v kampu je vedno namenjen postaviti šotora in kopanju. Kmalu nama je postalo jasno, da v tem kraju ne bova veliko v šotoru. Zakaj ne? Ker je bil neznostno vroč a še vedno veliko hladnejši kot pa okolica. Najbol varna hladna točka je bilo hladno morje.

Zvečer je bil za Hrvaško zelo poseben dan. Na radiju so ga opisovali kot da bi bil božič. Trgovski centri so se zaprli predčasno in zakaj to? Zato ker so Hrvati igrali polfinalno tekmo na svetovnem prvenstvu v nogometu proti Angliji. A se za njih tekma ni začela najbolje. Saj so Angleži zadeli prvi. Tekmo sva bežno spremljala med sprehodu po kampu. Nakar se nama ni dalo več sprehajat in sem se odpravil izstakniti leče. Ravno ko sem se iztikal prvo lečo pa so Hrvati zadeli izenačujoči zadete, navdušenje v recepciji je bilo tako grozno, da sem se ustrašil tako zelo, da sem si skoraj iztaknil oko. Na koncu so Hrvati zmagali po podalških s 2:1.

Zato sva se odločila, da se naslednje popoldne odpravima v bližnji Biogad na morju. Že ob prihodu nama je postalo jasno, da bova imela teževe s iskanjem parkirnaga prostora. Ko sva ga le našla pred trgovskim centrom na rabu mesta sva se odpravila na sprehod po mestu. Bila sva presenečena nad številu turistov v kraju. Brisače in ležalnike na plaži so imeli postavljene enega zraven drugega ob poti pa špalir kioskov v katerih si dobil to in ono. Ta dren se name ni zdel nič kaj dopusniški zato sva Biograd kar hitro zapustila.

Preostanek dneva sva preživela v morju ali pa v senci. Ko so se temperature rahlo spustile pa sva se odpravila spat saj sva imela namen zgodaj vstati in se odpraviti v Plitvička jezera. 

No to je pa zgodba zase in za nov blog.

To enostavno moraš doživeti!!!

 Najbolše navijaško vzduške. Športniki le nekaj centimetrov od tebe. Za povrh pa še zmaga domačina.
Ja tako bi se na kratko opisalo današnji moj dan. Ampak je veliko več je nekaj kar ne bo šlo v pozabo nekaj kar ima višjo vrednost in nekaj kar bom še šel iskati.Bil sem namreč na Volovjaku tik pod Veliko planino, kjer je bil zadnji gorski cilj letošnje dirke po Sloveniji. Bilo je noro koliko navijačev in noro vzdušje. Seveda pa je vse  eksplodiralo, ko je kot prvi na vrh  prikolesaril Primož Roglič. Ampak nismo navijali le za njega večinan nas je ostala vse do prihoda metle in enako srčno navijala za vse preostale kolesarje. Ne verjameš, da se navija za vse enako. No potem si le vzami nasednje leto čas in se sam odpravi na kakšen pomemben odsek dirke in začutil boš to navijaško strast.