Fotografija meseca oktobra

Danes je zadnji dan v mesecu in kot sem obljubil bom na ta dan vsak mesec objavil fotografijo, ki mi je po lastnem mnenju najbolj uspela. To je ta mesec fotografija, ki sem jo posnel 27. 10. 2012 in bi jo lahko poimenovali "Potoček skozi listje".

Panorama (30.10.2012)

Danes nisem naletel na nobeno dobro fotografijo. Zato sem se odločil da bom posnel eno enostavno panoramo Velenja. To sem fotografiral iz Kožela. Posnel sem 12 fotografi. Za fotografiranje sem uporabil hitri sprožilec, ki omogoča hitro in zaporedno fotografiranje. Zakaj sem se odločil zato? Zato ker s sabo nisem nosil stativa in sem iz preteklih izkušenj vedel, da je tovrstno fotografiranje panorame čisto sprejemljivo.

Klikni za večjo fotografijo

Jesen po prvem snegu (29.10.2012)

Nov dan nove fotografije. Danes je po sneženem in mokrem dnevu posijalo sonce. To pomeni, da je potrebno vzeti opremo v roke in odkorakati novim fotografijam naproti. Danes sem imel kar nekaj sreče pri fotografiranju. Dvakrat sem se znašel v situaciji za katero bi lahko rekli, da sem bil na pravem mestu v pravem trenutku.

Na spodnji fotografiji je vodni hidrant okoli njega jesensko listje in je zelo lepo obsijan s soncem. Ob pogledu na to v živo sem se začudil kako lahko tak tujek zgleda dobro v tako obarvani naravi.

Pa je spet tu. V eni izmed starejših objav sem pisal o mojemu motivu ki se mu stalno vračam. Spet sem ga ujel prav lepo obsijanega v poznem jesenskem soncu. Mogoče bi za fotografija bolje izpadla v HDR vendar mi ta način fotografije ni pri srcu zato se ga ne poslužujem.

 

Sedaj je pa na vrsti fotografija pri kateri še kako drži rek ob pravemu času na pravemu mestu. Zgodilo se je na travniku kjer je bilo prej turistično jezero danes pa je tam travnik za prireditve. Kadar tam ni prireditve se na njem pogosto prehranjujejo labodi. Danes so tudi bili tam vendar ker nekateri lastniki psov še vedno te nimajo na vrvici se je en pes zapodil med labode. Ravno takrat sem tudi jaz fotografiral labode. Ravno ko sem fotografiral laboda je ta začel jemati zalet za vzlet. Prvo sta odletela samo dva laboda in enega od teh sem ujel pri vzletu.

 

Nekaj trenutkov kasneje pa so se za vzlet odločili preostali labodi in tam je nastala naslednja fotografija. Tukaj sem stal na poti labodom in nekaj jih je šlo mimo mene po levi in nekaj po desni strani.

Naslednji fotografiji bi lahko rekli enostavno „čista jesen“ na nje je polno jesensko obarvanega listja in to ve vse. Fotografija, ki jo lahko zajamete zelo enostavno in vedno dobro izpade.

 

Sonce je že bilo zelo nizko in svetloba je že postajala slaba. Šel sem po poti in kar naenkrat le kakšen dober meter od mene se na ograjo usede vran. Ponavadi hitro zbežijo ko dvigneš fotoaparat s tele-objektivom (SIGMA 70-300 4-5,6). Ta se ni niti dobro premaknil kot bi bil pravi model. Nastavljal se je. Posnel sem kar nekaj fotografij a mi je ta spodaj bila najbolj všeč.

Prvi sneg (28.10.2012)

Prvi sneg po dolgem in vročem poletju in letos zelo kratki jeseni vedno pritegne pozornost. Pri nas je danes začelo snežiti šele proti večeru tako, druga kot nočne fotografije nisem imel priložnosti posneti. Ker je še med mojim fotografiranjem snežilo sem fotoaparat zavaroval s plastično vrečo v katero sem naredil luknjo skozi katero je bil objektiv. Posnel sem dve fotografiji na eni se mi je posrečilo, da je avto ravno v času zajemanja peljal mimo in narisal s lučmi lepe linije in poleg tega je osvetlil vodnjak. Druga fotografija se prvo mislil, da je čisto ponesrečena saj je ravno nekaj sekund pred koncem zajemanja pripeljal avto po cesti na kateri sem imel postavljen fotoaparat. Po pregledu doma na toplem in na večjem zaslonu sem opazil, da je ta fotografija nekaj posebnega in je vredna objave.

Po in pred dežjem (27.10.2012)

Včasih je v dnevu zgolj tanko časovno okno v katerem lahko fotografiraš na prostem. Vsaj če nimaš opreme, ki je odporna na vodo. To se je zgodilo tudi ta dan, ko sem se odpravljal od doma je ravno nehalo deževati in še preden sam se vrnil domov je ponovno lilo kot iz škafa. Za naslednji dan so napovedali sneg do nižin in ker do danes nisem imel nobene posebne jesenske fotografije sem se odpravil jo poiskati. Ker je prej že cel dan deževalo in nebo je bilo do zadnjega kotička zapolnjeno z oblaki je to nekako pomenilo mokro listje in slabe barve. A v vsem se najde nekaj dobrega našel sem tri odlične lokacija za lepo jesensko fotografijo. Prvo sem našel na poti kjer sem zagledal ogromno lužo v njej pa je ležalo listje. Naslednja postaja je bila pri ograji katera sploh ne vem kakšno funkcijo opravlja vendar stoji v veliki luknji kjer se nabere voda ob hujšem deževju. Tu sem posnel tri fotografije. Na prvi vidite ograjo v vodi. Na drugi pa ograje ni ampak je potok iz katerega se ta luknja polni. Prav to sem tudi vendar pod drugim kotom fotografiral na naslednji fotografiji. Potem sem posnel še kar nekaj fotografij a na nobeni ni bilo kaj posebnega. Odpravil sem se naprej po svoji zamišljeni poti in malo stran s poti je bil majhen potoček, ki si je svojo pot vtiral skozi gozd pol vej in podrasti po tleh pa je ležalo tudi nekaj jesensko obarvanega listja. Tu sem posnel dve dobri fotografiji in nekaj slabih. Zapustil sem gozd in opazil, da škraplje, ki so mi padale vseskozi na glavo niso zgolj kaplje ki so se zadržale na drevesnem listju ampak, da je ponovno začelo deževati.

Narava

Kot skoraj vsakega fotografa tudi mene vedno znova preseneča kakšne lepote ustvarja narava. Tukaj je le nekaj za pokušino več lahko pričakujete kmalu.

Ko otroci prevzamejo nadzor

Nisem fotograf, ki bi nadziral kaj je na fotografiji. Jaz samo vzamem kar mi je ponujeno. Med mojimi fotografijami ni veliko fotografi na katerih bi se znašli modeli. Mogoče je to povezano tudi s tem, da je zelo težko dobiti modele. Vseeno pa imam izkušnje s fotografiranjem ljudi še posebej malih in polnih vragolij. Kar je njihova prednost pred odraslimi ljudmi je to, da se ne nastavljajo in se ne obremenjujejo s tem ali bodo na fotografiji lepi. So to kar so. Od otrok pa največkrat slikam kar svoje nečakinje, ki so že od rojstva navajene, da jih motim s fotoaparati med hranjenje, igranjem in vsem ostalim kar otroci počnejo. 

Res ga ni lepo kazati vendar ko ti ga pokaže otrok in to v zabavo potem lahko nastane zelo zabavna fotografija

 

Najmlajša nečakinja Nastja je prava mojstrica v iskanju pozornosti. Tako smo ji nekega dne na glavo dali kapo od atija (njenega dedija) ona pa jo je dvignila z obema rokama in jo vrgla na tla. Tukaj se je še enkrat izkazalo, da je treba imeti fotoaparat vedno v pripravljenosti.

.

Preden človek postane mobilno bitje kateremu za premik od točke A do točke B ni potreben prenos je v fazi poizkušanja in iskanja tega kako začeti uporabljati ta dar narave v namen za katerega so noge namenjene. Tako pa zgleda, ko otrok odkrije, da ima noge in jih začne tipati

Vsak človek stremi v svojemu življenju k nekemu cilju a, ko si otrok je tvoj glavni cilj premagovati ovire, ki so ti na poti. Vedno pa strmimo k temu, da bi prišli najvišje in ravno v to smer gleda Nastja na tej fotografiji.

Smeh je pol zdravja pravijo. Če bi se pa znali smejati tako zelo in srca kot Nastja na tej fotografiji pa se me zdi, da bi se temu reku pisalo slabo saj bi polovici morali dodati še nekaj malega.>>>

Včasih je treba otroke prepričati, da zdravnik ni nobeden baw-baw in je iti k zdravniku nekaj čisto normalnega. Tako pa zgleda Karin ko je raziskovala igralni set za zdravnika.

<<<<<<

Na tej tej fotografiji je Karin. Je najstarejša izmed nečakinj. V koliko je dobre volje zna biti že pravi model.

Včasih potrebujemo fizično toploto, da nam postane toplo. Vse večkrat pa nas zebe tudi poleti, ko je toplo. Takrat nas zebe v srcu in otroci so odkrili prav posebno zdravilo za to. Jaz mu rečem tanki nasmešek. Ta nasmešek zna otrok pokazati samo kakšne pol leta in potem se izgubi in ga zamenja normalen smeh.

Otroke je zelo zabavno fotografirati in če so naspani jim v roke daš palčko za igranje bobnov in se z njo lahko zamotijo celo večnost.

Včasih je treba opremo postaviti tudi na vrtiljak. Potem pa nastane fotografija, ki je drugačna in posebna.

Prav tako kot za odrasle osebe tudi otroke moti, ko jih sonce sije v oči zato tudi oni tako kot mi uporabljajo sončna očala. V tej kombinaciji lahko izpadejo prav posebni še posebej če jih le ta očala motijo.

Tudi med skrivalnicami je včasih potrebno imeti fotoaparat pri sebi saj, ko odkriješ otroka zna to pokazati na svojevrsten način.

Kot sem napisal že med uvodnimi besedami nečakinjam ne dam miru niti med hranjenjem. Zakaj to? Odgovor je enostaven otroci s hrano so najboljši. Med hranjenjem se rahlo zapacajo s hrano in to želijo popraviti na razne načine ob tem pa prikazujejo neverjetne obrazne figure.

Obstaja pa tudi način, da s hrano oziroma pijačo na njihov obraz pripneš neverjeten nasmešek. To pa storiš tako, da jim daš za pit šampanjec pa ne mislit, da tistega pravega s alkoholom ampak otroškega pa tudi kozarci niso bili bog ve kaj saj so to čisto navadni plastični kozarci a na fotografiji iz gledajo kot bi bili izdelani v zelo kvalitetni steklarni.

Ne nismo doma s kmetije in to je bil zgolj izkoriščen trenutek, ki nama je s Karin omogočil prijazni kmet (s spoštovanjem). Tako je Karin poprijela za grablje in grabila posušeno travo. Ker to ni tako lahko kot zgleda se je morala pri tem precej potruditi in se je hitro utrudila. Zato ni bilo veliko časa za fotografiranje tega motiva. Zadovoljen sem bil z dvema fotografijama potem pa je Karin zmanjkalo energije za grabljenje in tako sva nehala fotografirati.

Ker so nečakinje zelo vpete v moj vsakdan se nemalokrat zgodi da gredo zraven tudi ko gremo na enodnevne izlete. Tam s svojo preprostostjo zelo popestrijo že tako nepozabno naravo. 

Kot vsi otroci se posebej punčke imajo zelo rade prikupno muco ki prihaja in Kitajske. Tej muci je ime Hello Kitty tako se tudi pri nas ne moremo odmakniti od tega trenda.

 

Jaz sem večja. Napad Lare na mene ko sem imel fotoaparat v roki in je zato izpadla tako zelo velika.

 

Nastja s velikima modrimi očmi ki gledajo rahlo v stran ravno toliko kot bi rekel modelu da more gledati da bo izpadla zapeljivo.

 Tu so prvi poskusi huje sedaj še po štirih kmalu po dveh

Otroci svoje veselje izražajo na zanimive načine in eden izmed njih je vzklik in tukaj je samo nekaj posnetkov teh vzklikov.

 

To sta pa dve lepi fotografiji iz ZOO Ljubljana.

 

Res je ta objava ni zložena po času tako kot se je vse skupaj odvijalo zato ste verjetno zbegani koliko so stare moje nečakinje in kaj vse že znajo. Pa naj vam postrežem s nekaj podatkov o njih. Najstarejša je Karin stara je 6 let in s veseljem obiskuje vrtec. V vrtec hodi tudi srednja Lara ki je stara 4 leta. Najmlajša je Nastaja stara je 2 leti in od nje imam izkušnje s fotografiranjem verjetno najmanjšega in najlažjega otroka, saj sem jo že slikal, ko še ni bila dosti večja od moje dlani.