Istrski maraton: maraton prekletih klancev

Ideja o teku ob morju je zelo lepa. Seveda imamo v spominu vsi lepe ravnice na plažah. In res so lepe za tek. Če nebi organizatorji povezovanje ravnic izvedli po hribčkih. Seveda pa tudi tek po ravnici ob morju nekaj malo bolj zahtevnega če pihlja rahla burja. Tako je bil tek iz Izole do Kopra zelo težak saj me je na določenih odsekih burja kar ustavila na mestu. Na srečo sem prišel srečno do Kopra. Za nazaj pa sem imel polno sotekačev. Saj so ravno v tistem času startalu tekači na 21km. Nisem ravno prepričan ali so mi ti pomagali ali škodovali. Namreč tek s spočitimi tekači po 21km je svojevrsten iziv saj moreš znati spustiti tempo in trpeti, da te prehitevajo veliko slabše pripravljeni tekači. Ampak je šlo do konca kljub nekaj malega težav. Rad bi pohvalil organizatorje saj so medalje delili takoj na cilju saj sem imel na Ljubljanskem skoraj ostal brez madalje saj so podeljevalce medalj postavili v kot. Poleg tega je bila punca, ki je skrbela za izdajo spominskih majic hitra a si je vseeno vzela čas za izrekanje čestitk.
Edina moja kritika organizatorjem je ta, da ob progi ni bilo možno dobizi nobenega gela ali pa koščka čokolade vse kar sem najdu so kocke sladkorja.
Slišal pa sem, da je bilo nemalo težav s javnimi prevozi. Po mojem je bilo to pričakovati saj ni lahko organizirati prevoza takšne mase ljudi.
Pod črto je bil zame to zelo lep maraton in verjetno se vidimo nasljednje leto.
PS:
Za 42,195km sem potreboval 3:51:31.

V pomlad s Smehom