Kaj vse te lahko preseneti, ko se odločiš obiskati Plitvička jezera?

 Veliko stvari je, ki te presenetijo. Že takoj na začetku te pričaka rumena zapornica za na parkirišče. Ja pravilno si uganil treba je plačati parkirnino. Res je, da je parkitnina na uro 7 kun oziroma evro. Pa saj nebi bilo veliko če nebi vstopnina za v park znašala 250 kun(cca. 35€) na osebo. 

Pa, da ne bom samo o cenah naj povem, da sva obisk jezer planirala v nekoliko slabšem vremenu. Tako naj bi bilo tudi ostalih obiskovalcev manj. Saj vsak, ki je kdaj bil v Piltvicah ve, da se je izogibati nasproti hodečim ljudem velikokrat zelo neprijetno. Pa sva se kljub res slabemu vremenu (na konci naju je celo zmočil dež)  morala neprestano umikati nasproti hodečim. Poleg tega je zelo težko posneti dobro fotografijo saj ti v kader neprestano hodijo ljudje. Pa vseeno mislim da mi je uspelo narediti kar nekaj dobrih fotografij.

 Obisk kot tak je potekal zelo normalno. Prvo malo hoje potem vožnja z ladico po jezeru. Nakar še veliko hoje po ozkih majavih mostičkih mimo prečudovitih slapov. V parku je tudi veliko prostora za odmor in klopi.

 Vendar te lahko tudi na umirjenem sprehodu po parku kaj oziroma kdo preseneti. Kako? S sekiro. Ne na srečo ni šlo za kakšnega turista ki bi mu žena sredi obiska povedala, da ga je na dopustovanju varala. Šlo je za čuvaja parka, ki je kar iz nenada iz torbe potegnil sekiro in s njo začel zabijati žreblje v stopnice. Britanskega turista je zgrašil za slabi meter in vsi smo bili šokirani. Vsi razen čuvaj ki je po nekaj za nas nepričakovanih udarcih pospravil sekiro in se odpravil naprej.

Po preživetemu šoku s sekiro sva prišla na vrh in počakala na znameniti cestni vlak, ki naju je popeljal na izhodiščno točko. Vožnja s vlakom je trajala približno 10 minut.

A tu še ni bilo konec dogodivččin v Plitvicah. Namreč avto sva še morala spraviti iz parkirišča. Ker je potrebno parkirnino plačati na uro je treba po obisku seveda to poravnati. A tu nastane problem. Namreč s punco sva imela kune točno preračunane in sva zadnje dala za vstop v park. Tako nama za plačilo parkirnine ni ostalo dosti kun. Je že res, da sprejemajo evre ampak samo bankovce vrnejo pa kune. Najmanjši bankovec v denarnici je pa bil 20€. Ker nisem želel celo leto imeti kun v denarnici sem se opravil in zamenjal evre v kune. V menjalnci so mi na srečo vrnili evre in ravno dosti kun, da sva lahko poranala pakirnino.

Tako nekako je izgledal obisk Plitvičkih jezer.

 

Pa sem ga le dočakal

Pa je končno napočil čas pravega dopusta. Tistega, ko se oddahneš od vseh naporov, ki te pestijo tekom leta. Že drugo leto zapovrstjo sva se s punco odpravila po Hrvaški s šotorom. Pot sva začela v Starem trgu pri Ložu. Se odpravila preko mejnega prehoda Babno polje in po stranskih cestah do Crikvenice. Tam sva imela načrtovan prvi postanek.

Obiskati sva namreč želela njihov akvarij. Pot do njega je bila po mestu kar naporna. Saj je v kraju samem le ta slabo oziroma sploh ni označen. Ko sva ga le našla po je vse kar je izdajalo da je akvarij v stavbi napis na njej.

Vstopnina v akvarij je znašala 40 kun za odraslo osebo. Bil je natrpan s turisti. No pa saj nas ni bilo toliko le zasnova prostorov je rahlo nepremišljena. Občutek v njih je nekako takšen kot v prenatrpanem študenskem domu. Vedno ko se obrneš se zaletiš v nekoga in vse prostore si moraš deliti. V oglasih najbolj opevajo morske pse. Jaz nisem bil ravno navdušen nad njimi. Občutek sem imel da sem padel na finto cirkusov. Obljubljajo 5 velikih slonov imajo pa enaga pa še tisto mladička. Ja morski psi so v tem akvariju mali in neatraktivni. Me je pa navdušila žival, ki si jo ne želim srečati v morju. To je meduza, ki jo v akvariju zelo lepo pokažejo na modri podlagi. 

Fotografija pretvorjena zato, da se meduza sploh vidi

Po ogledu akvarija sva pot nadaljevala proti jugu. Natančneje do kraja Lukovo šugarje. Kje je to? To je nekoliko južneje od Karlobaga. Tam sva vedela, da je kamp kjer je osebje prijazno in imajo ugodne cene(2 osebi, avto, šotor znese nekaj manj kot 25€ na noč). Poleg cen in prijaznosti pa je ta kamp tudi zelo čist. Edina pomankljivost tega kampa je to, da daleč okoli ni ničesar. Niti ena samcate konobe, da bi lahko šel na pijačo. Na srečo je to začetek dopusta in mi takšen mir prvi dan prav paše.

Ob prihodu sva se nastanila. Postavila sva nov šotor iz Decatlona, ki naj bi bil postavljen v 2 sekundah. No potrebuje jih okoli 5. Ker je bil povsem nov nisva vedala kako bo bilo spati v njem. Pa morem priznati, da se je prav dobro odnesel. So me pa pri Decatlonu razočarali pri odnosu do Slovenskega jezika. V šotoru je namreč ogromen list s opozorili kako kuhati v šotoru. Nekako sem navajen, da grem brati to vrsto besedil v angleškem jeziku. A so me presenetili in ponudili tudi Slovenjska opozotila. No vsaj SL in naslov sta v Slovenskem jeziku, ko pa bereš besedilo pa ugotoviš, da je vse kar je prevedeno le naslov ostalo pa domnevam, da je Slovaščina.

Prvi dan sva po postavitvi tabora povsem odlenarila odpravila sva se le malo namočiti v osvežujoče morje.

Naslednji dan sva se tudi hladila v morju. Zvečer pa sva se odpravila v Karlobag na sprehod in večerjo. Najbolj znana zgradba v kraju je napol porušena cerkev sv. Josipa iz leta 1767, ki so jo med 2 svetovno vojno bombadirali in tako je ostal le zvonik katerega so v preteklem letu obnovili.

Za večerjo sva si privoščila ocvrte lignje v eni izmed mnogih restavraci v kraju. Po večerji pa se je prilegel še liz hladnega sladoleda. 

Naslednje jutro sva pospravila tabor in se odpravila naprej proti Zadru. Kjer sva opravila pomembne nakupe in se podala v lov za nov kamp za dve noči.

Našla sva ga v bližini kraja Drage. Lastnik naju je pričakal že na vhodu. Nama ponudil prostor in ker sva si želela hitro rešeti problem iskanja prostora sva ga sprejela. Stal naju je 30€ na noč. V tem kampu bi pohvalil lepe in sodobne sanitarije in prostorne tuše.

Prvi dan v kampu je vedno namenjen postaviti šotora in kopanju. Kmalu nama je postalo jasno, da v tem kraju ne bova veliko v šotoru. Zakaj ne? Ker je bil neznostno vroč a še vedno veliko hladnejši kot pa okolica. Najbol varna hladna točka je bilo hladno morje.

Zvečer je bil za Hrvaško zelo poseben dan. Na radiju so ga opisovali kot da bi bil božič. Trgovski centri so se zaprli predčasno in zakaj to? Zato ker so Hrvati igrali polfinalno tekmo na svetovnem prvenstvu v nogometu proti Angliji. A se za njih tekma ni začela najbolje. Saj so Angleži zadeli prvi. Tekmo sva bežno spremljala med sprehodu po kampu. Nakar se nama ni dalo več sprehajat in sem se odpravil izstakniti leče. Ravno ko sem se iztikal prvo lečo pa so Hrvati zadeli izenačujoči zadete, navdušenje v recepciji je bilo tako grozno, da sem se ustrašil tako zelo, da sem si skoraj iztaknil oko. Na koncu so Hrvati zmagali po podalških s 2:1.

Zato sva se odločila, da se naslednje popoldne odpravima v bližnji Biogad na morju. Že ob prihodu nama je postalo jasno, da bova imela teževe s iskanjem parkirnaga prostora. Ko sva ga le našla pred trgovskim centrom na rabu mesta sva se odpravila na sprehod po mestu. Bila sva presenečena nad številu turistov v kraju. Brisače in ležalnike na plaži so imeli postavljene enega zraven drugega ob poti pa špalir kioskov v katerih si dobil to in ono. Ta dren se name ni zdel nič kaj dopusniški zato sva Biograd kar hitro zapustila.

Preostanek dneva sva preživela v morju ali pa v senci. Ko so se temperature rahlo spustile pa sva se odpravila spat saj sva imela namen zgodaj vstati in se odpraviti v Plitvička jezera. 

No to je pa zgodba zase in za nov blog.