Aranžer, priča in fotograf

Poroka za veliko ljudi najlepši dan v življenju za nekatere pa le dan v življenju. No moja sestra si je želela, da bi bil to najlepši dan v njenem življenju in seveda smo se vsi okoli nje potrudili, da bi to bil. Na naše veliko veselje nam je to tudi uspelo.

Na poroki sem se pojavil v kar nekaj vlogah. Že zjutraj na poročni dan sem punci pomagal okrasiti najina avtomobila v katerih sta se kasneje vozila ženin in nevesta. Potem sem se prelevil v fotografa ličenja neveste in še marsikaj druga.

Na poroki sami nisem bil fotograf ampak ženinova priča. Tako, da iz procesije nisem naredil nobene fotografije.

Sem si pa po procesiji vzel nekaj časa za fotografiranje. Namreč odpravili smo se na dvorec Gutnpihler kjer sva s punco izvedla fotografiranje. 

Zadnja obveza na poroki pa je bila tisk fotografij za zahvale. Zato sva med poroko skočila s punco domov in jih natisnila.

Sedaj mi pa preostane samo še, da mladoporočencema zaželim obilico sreče v zakonu in naj živita lepo družinsko življenje s hčerami.

Spet gužva

 Ko sem začel pisati blog o obisku Velike  planine mi nikakor ni steklo. Mogoče je kriva vročina, ki je te dni prisotna pri nas ali pa je krivo to da na planini ni nič kaj posebnega razen krav in ogromno turistov. Pa jo kljub temu vedno znova rad obiščem.

 Ja ponovno se bom pritoževal nad količino turistov pa tokrat bodo dobili ti turisti posebno ime verniki. Saj je na dan najinega obiska na planini potekala maša, ki je bila zelo obiskana. Na srečo pa so verniki takoj po maši v večini zapustili planino.

 Za popestritev obiska pa je popestril naključni planinec, ki je s harmoniko med hojo igral in pel. Poleg njega pa se, da na planini srečati tudi planšarja v tradicionalni opravi.

Na Domžalskem domu sva si privoščila kosilo. Jaz sem si naročil ričet in žgance. Vendar pot do hrane ni bila lahka saj je bila punca, ki je stregla tako zelo zmedena, da preden sva dobila vodo, ki sva jo naročila prvo, že pojedla hrano.

Vikend na Slovenski obali

Pa sem si vzel še en podaljšan vikend in ga preživel ob morju. Natančneje v Strunjanu, ki je po mojem mnenju najboljše Slovensko poletno letovišče. Saj se, da iz njega po Parazzani zelo hitro priti v Portorož ali Piran. Hkrati pa je veliko bolj umirjen. Poleg mira pa se v Strunjanu enostavno ne moreš izogniti solinam po katerih prečkaš morje na poti v drugo polovico kraja.

Ker domnevam, da vsi poznamo osnovne lepote Slovenskih obmorskih krajev o njih ne bom pisal. Se bom raje posvetil dodani vrednosti teh krajev. 

Prvo popoldne smo obiskali obmorsko prestolnico Koper. Tam smo se odpravili na vrh zvonika po kar 204 stopnicah. Za lažje premagovanje stopnic pa so poskrbeli prikupni napisi na ograji. Na katerih je bilo napisano nekaj spodbudnih besed in koliko stopnic te še čaka do vrha. Razgled iz vrha je nekaj posebnega. Res prečudovitega. Še bolj magično pa je če počakaš na vrhu zvonjenje, ki pa zna biti tudi zelo glasno. Ampak obisk zvonika ni najbolj zanimiva stvar, ki jo lahko v Kopru počneš. Najbolj zanimivo si je ogledati privez kakšne izmed velikih tovornih ladji. Res so pravi mojstri manevriranja in od njih se da veliko naučiti predvsem o tem kako se bočno parkira.

Naslednje popoldne smo se punca, nečakinja in jaz odpravili v Piran. Ker je bilo to okoli poldneva in je sonce nabijalo smo se odpravili s avtomobilom. Parkirali smo v spodnji garažni hiši saj je bila zgornja polna. Potem pa smo se od tam počasi odpravili v smeri Tartinijevega trga. Cilj je bil akvarij, ki je le nekaj metrov od glavnega Piranskega trga. Ta je za razliko od onega iz Crikvenice (o njem si lahko preberete na tejpovezavi) dobro označen.

V samem akvariju pa spoznaš življenje v Jadranskem morju. Lahko opazuješ morske pse ali pa morske zvezde. Seveda je nabor morskih bitji veliko večji kot samo te dve vrsti. Zato vam obisk Piranskega akvarija toplo priporočam. Družinska vstopnica v akvarij pa stane zgolj 10€. 

Po ogledu akvarija smo se odpravilo na krajši sprehod po mestu. Nismo prišli kaj daleč saj smo se ustavili že pri naslednji zgradbi. Zakaj? Zato ker je v njej razstava eksotičnih kač. Seveda smo mogli iti na ogled te razstave. Vstopnina za nas je prišla 26€, kar se mi zdi razmeroma veliko za ogled dveh sobic. A vseeno je na koncu zadovoljstvo obojestransko. Na ogled je namreč 40 vrst eksotičnih kač. Od anakonde (pošteno velike) pa do kar nekaj vrst mamb. Poleg tega me je osrečilo to, da se je videlo da živali ne trpijo in so deležne potrebne oskrbe in imajo potreben prostor.

Sedaj pa je dosti morja zato bo naslednji blog verjetno iz kakšnega višje ležečega kraja.