Ko misliš, da bo dan šel
po planu in potem se ti zgodi nepričakovano. No tokrat nisem bil jaz
kriv za nesrečo in nisem dobil državnih pozdravov pa kakih točk
zvestobe kot pred pol leta. Ampak avto je pa vseeno nevozen in
vprašanje je če bo še sploh kdaj. Vsi udeleženci v nesreči smo
jo odnesli s celo kožo. Kaj bo pa samo čas pozna odgovor. Vendar
tudi v slabih trenutkih je potrebno posneti nekaj fotografij. V vsej
tej nesreči pa spoznaš da na tem svetu nikoli nisi sam četudi imaš
takšen občutek. Tako je po mene prišel Matevž in po starše stric
Miha. Poleg tega je naključni mimo vozeči voznik rešil mamo iz
zadnje klopi in nam pomagal na takšen način. Sedaj avto počiva in čaka na ocenitev. Mi pa živimo naprej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar